10.6 Notranjost Gita - Protokoli prenosa

Če nastavljate repozitorij za strežbo samo za branje prek protokola HTTP, je verjetno, da bo uporabljen »neumni« protokol. Ta protokol se imenuje »neumen«, ker med prenosnim postopkom na strežniški strani ne zahteva nobene Git-specifične kode; postopek pridobivanja je sestavljen iz serije zahtev HTTP GET, pri čemer lahko odjemalec predpostavi postavitev repozitorija Git na strežniku.

Sledimo postopku http-fetch za knjižnico simplegit:

Prva stvar, ki jo ta ukaz naredi, je, da prenese datoteko info/refs. To datoteko napiše ukaz update-server-info, zato ga morate omogočiti kot kljuko post-receive, da prenos HTTP pravilno deluje:

Zdaj imate seznam oddaljenih referenc in SHA-1. Nato poiščete, katera referenca je HEAD, da veste, kaj izvleči, ko končate:

Ko ste končali postopek, morate izvleči vejo master. Sedaj ste pripravljeni na začetek sprehoda. Ker je vaša začetna točka objekt s potrditvijo ca82a6, ki ste jo videli v datoteki info/refs, začnete s pridobitvijo tega objekta:

Nazaj ste dobili objekt — ta objekt je na strežniku v šibki obliki, in pridobili ste ga z običajnim zahtevkom HTTP GET. Objekt lahko razpakirate z zlib, odstranite glavo in si ogledate vsebino potrditve:

Naslednje, imate dva dodatna objekta za pridobitev — cfda3b, ki je drevo vsebine, na katero kaže pravkar pridobljena potrditev; in 085bb3, ki je predhodna potrditev:

To vam da naslednji objekt potrditve. Zagrabite objekt drevesa:

Ups — zdi se, da tega objekta drevesa ni na strežniku v šibki obliki, zato dobite odgovor 404. Za to obstaja nekaj razlogov — objekt bi lahko bil v alternativnem repozitoriju, ali pa bi bil v tem repozitoriju v pakirani obliki. Git najprej preveri, ali obstajajo navedene alternative:

Če se vrne seznam alternativnih URL-jev, Git preveri, ali tam obstajajo šibke datoteke in paketne datoteke — to je lep mehanizem za projekte, ki so razvejitve eden od drugega, da si delijo objekte na disku. Vendar pa, ker v tem primeru ni našteta nobena alternativa, mora biti vaš objekt v paketni datoteki. Da vidite, katere paketne datoteke so na voljo na tem strežniku, morate pridobiti datoteko objects/info/packs, ki vsebuje seznam (tudi generiran z update-server-info):

Na strežniku je samo en paket datotek, zato je vaš objekt očitno tam, vendar preverili boste vseeno indeksno datoteko, da boste prepričani. To je tudi uporabno, če imate na strežniku več paketnih datotek, tako da lahko vidite, katera paketna datoteka vsebuje objekt, ki ga potrebujete:

Zdaj, ko imate indeks paketne datoteke, lahko preverite, ali je vaš objekt v njej — ker indeks izpiše seznam SHA-1 objektov, ki so vsebovani v paketni datoteki, in njihove odmike. Vaš objekt je tam, zato nadaljujte in dobite celotno paketno datoteko:

Imate svoj objekt drevesa, zato nadaljujete hojo po svojih potrditvah. Vse potrditve so prav tako v paketni datoteki, ki ste jo pravkar prenesli, zato vam ni treba več pošiljati zahtevkov na strežnik. Git izvleče delovno kopijo veje master, na katero kaže sklic HEAD, ki ste ga prenesli na začetku.

Neumni protokol je preprost, vendar malo neučinkovit in ne more obravnavati pisanja podatkov s strani odjemalca na strežnik. Pametni protokol je bolj pogosta metoda prenosa podatkov, vendar zahteva proces na oddaljenem koncu, ki je inteligenten glede Gita — lahko bere lokalne podatke, ugotovi, kaj ima in kaj potrebuje odjemalec in za to generira prilagojeno paketno datoteko. Obstajata dve vrsti procesov za prenos podatkov: par za nalaganje podatkov in par za prejemanje podatkov.

Ta razdelek vsebuje zelo osnovni pregled prenosnih protokolov. Protokol vključuje veliko drugih funkcij, kot sta sposobnosti multi_ack ali side-band, vendar njihovo obdelovanje presega obseg te knjige. Poskušali smo vam dati občutek o splošnem dvosmernem pretoku med odjemalcem in strežnikom; če potrebujete več znanja kot to, boste verjetno želeli pogledati izvorno kodo Gita.