7.12 Orodja Git - Povezovanje v pakete

Čeprav smo že pokrili pogoste načine prenosa podatkov Git preko omrežja (HTTP, SSH itd.), obstaja dejansko še en način, ki ni pogosto uporabljen, vendar je lahko zelo uporaben.

Git je sposoben svoje podatke »povezati« (angl. bundle) v eno datoteko. To je lahko uporabno v različnih scenarijih. Morda je vaše omrežje nedostopno, vendar želite poslati spremembe svojim sodelavcem. Morda delate nekje izven pisarne in nimate dostopa do lokalnega omrežja iz varnostnih razlogov. Morda se vam je pokvarila brezžična/ethernet kartica. Morda za zdaj nimate dostopa do skupnega strežnika, želite pa nekomu poslati posodobitve po e-pošti in ne želite prenesti 40 potrditev prek format-patch.

Tukaj je lahko koristen ukaz git bundle. Ukaz bundle bo vse, kar bi sicer bilo poslano po žici z ukazom git push, zapakiral v binarno datoteko, ki jo lahko pošljete po e-pošti, ali jo shranite na pomnilniški ključ, nato pa jo razpakirate v drugem repozitoriju.

Poglejmo si preprost primer. Recimo, da imate repozitorij s tremi potrditvami:

Če želite ta repozitorij poslati nekomu in nimate dostopa do repozitorija, na katerega bi ga lahko potisnili, ali preprosto ne želite nastaviti novega, ga lahko zapakirate s pomočjo ukaza git bundle create.

Zdaj imate datoteko z imenom repo.bundle, ki vsebuje vse potrebne podatke za ponovno ustvarjanje veje master repozitorija. Pri uporabi ukaza bundle morate navesti vsako referenco ali določen obseg potrditev, ki jih želite vključiti. Če nameravate to uporabiti drugje, bi morali dodati kot referenco tudi glavo (HEAD), kot smo storili tukaj.

Datoteko repo.bundle lahko pošljete po e-pošti nekomu drugemu, ali pa jo shranite na ključ USB in jo odnesete drugam.

Po drugi strani, recimo, da ste prejeli datoteko repo.bundle in želite delati na projektu. Iz binarne datoteke lahko klonirate v mapo, podobno kot bi to storili iz URL-ja.

Če v reference ne vključite glave (HEAD), morate določiti tudi -b master ali katero koli drugo vejo, ki je vključena, saj v nasprotnem primeru Git ne bo vedel, katero vejo naj izvleče.

Recimo, da na njem naredite tri potrditve in želite nove potrditve poslati nazaj preko zbirke na ključu USB ali po e-pošti.

Najprej moramo določiti obseg potrditev, ki jih želimo vključiti v zbirko. V nasprotju z omrežnimi protokoli, ki sami ugotovijo minimalni nabor podatkov, ki jih je treba prenesti prek omrežja, bomo to morali ugotoviti ročno. Seveda lahko naredite enako stvar in v zbirko vključite celoten repozitorij, kar bo delovalo, vendar je bolje, da vključite le razliko — torej samo tri potrditve, ki smo jih ravnokar naredili lokalno.

Za to morate izračunati razliko. Kot smo opisali v Obsegi potrditev, lahko obseg potrditev določimo na več načinov. Da dobimo tri potrditve, ki jih imamo v naši veji master in ki jih ni bilo v veji, ki smo jo prvotno klonirali, lahko uporabimo nekaj takega, kot je origin/master..master ali master ^origin/master. To lahko preizkusite s pomočjo ukaza log.

Torej, zdaj, ko imamo seznam potrditev, ki jih želimo vključiti v zbirko, jih lahko zapakiramo vanjo. To naredimo s pomočjo ukaza git bundle create, pri čemer navedemo ime datoteke, v katero želimo shraniti svojo zbirko, in obseg potrditev, ki jih želimo vanjo vključiti.

Sedaj imamo datoteko commits.bundle v naši mapi. Če to datoteko pošljemo svojemu partnerju, jo lahko uvozi nazaj v prvotni repozitorij, tudi če je v tem času tam že bilo opravljenega več dela.

Ko prejme zbirko, lahko preveri, kaj vsebuje, preden jo uvozi v svoj repozitorij. Prva poteza je uporaba ukaza bundle verify, ki bo preveril, ali je datoteka dejansko veljavna zbirka Git in ali ima vse potrebne prednike za pravilno rekonstrukcijo.

Če bi ustvarjalec zbirke ustvaril zbirko samo zadnjih dveh potrditev, ki jih je naredil, namesto vseh treh, prvotni repozitorij ne bi mogel uvoziti te zbirke, saj manjka potrebna zgodovina. Ukaz verify bi bil videti takole namesto tistega v prejšnjem primeru:

Vendar pa je naša prva zbirka veljavna, zato lahko iz nje pridobimo potrditve. Če želite videti, katere veje v zbirki se lahko uvozijo, obstaja tudi ukaz, ki navede le glave:

Podukaz verify vam bo prav tako povedal, katere glave so na voljo. Namen je videti, kaj lahko povlečete, zato lahko uporabite ukaza fetch ali pull, da uvozite potrditve iz te zbirke. Tukaj bomo pridobili vejo master zbirke v vejo imenovano other-master v našem repozitoriju:

Zdaj lahko vidimo, da imamo uvožene potrditve na veji other-master, skupaj s katerimi koli potrditvami, ki smo jih v tem času naredili na svoji lastni veji master.

Tako lahko git bundle dejansko zelo koristi pri skupni rabi ali opravljanju operacij, podobnim mrežnim operacijam, ko nimate ustreznega omrežja ali skupnega repozitorija za to.